Včeraj sva s Kešotom splezala Bergantovo smer v severni triglavski steni, oba na frej. https://drive.google.com/file/d/0Bx3sF9a6jDGVQ0J5Y1JlX2IzM1k/view?usp=sharing Ideja za smer je padla takoj po Dolomitih, pač je potrebno imeti cilje in vizije, ki nas ženejo dalje. Ampak za to smer niti nisem vedela kaj pričakovati, težji cug naj bi bil mal poseben in tudi zelo izkušeni so že obračali. Tako da je bil plan bolj it pogledat, nekako z miselnostjo ‘no expectations, just climbing’. Štart je bil zgodaj, 4.30 v Mostah. Pa sva vseeno kar nekaj pacala, jaz kot vselej na dostopu. Spodnji cugi so bili, kar se tiče plezanja, kar obetavni, prijetno nabiti. Je pa za psihozo poskrbelo kamenje, ki je letelo od vsepovsod, zlasti granate iz vrha stene niso bile nič kaj prijetne za rano jutranjo uro. Nekje do 11.ure sva se prebila do najtežjega cuga. Detajl smeri je takoj nad štantom. Gre za gladko plato brez grifov in stopov. Najprej poskusi Kešo in nekaj tistih razčlemb, ki jih človek sicer niti pogledal ne bi, deklarira za grife. Ampak mu zmanjka en ključni grif, na katerem bi zamenjal nogi. Potem pošlje v boj še mene, najdem ključni oprimek, poskusim ponovno od začetka in zlezem (pustimo malenkost, da sem bila v cugu vsaj eno uro). Lahkega srca se spustim nazaj na štant in v boj se poda Kešo. Na pol prezebel si najprej v plati ogreje prste in naštudira sekvenco, poskusi ponovno in brez težav zleze. Zelo uživam, ko lahko za njim cel cug potehničarim. Cug je sicer lepo opremljen, tudi s svedrovci, ampak… Gre za zbirko svedrovcev, ki so jo najbrž že ob opremljanju ukradli iz muzeja, fotodokaz na sledeči povezavi: https://drive.google.com/file/d/0Bx3sF9a6jDGVTHRhbk5iLXloY1U/view?usp=sharing. Tako da če kdo slučajno misli, da svedrovci v hribih pomenijo frikarijo, lahko poskusi padati na tole. Na srečo je vmes tudi nekaj klinov, ki poskrbijo za občutek varnosti, sicer pa pomaga tudi, če ob vpenjanju pogledaš samo komplet, ne pa tudi svedrovca. Naslednji raztežaj dobim jaz, psihološko zagotovo najzahtevnejši cug ever. Sicer že v vodničku piše ‘naloženi bloki, krušljivo’, nisem pa pričakovala, da bo 90% grifov, ki jih pom potapkala, votlo zadonelo… Psihoza! Ampak že od štanta dalje mi je v ušesih odzvanjala pesem ‘vzemi si čas…’, pa je nekako šlo, počasi, a varno. Naslednji, Kešotov cug, je bil kar kompakten, ampak divji, niti enega klina v celem cugu, tako da je moral Kešo dva zabiti, ker je bila poka preširoka za najin sicer podvojen set frendov. Vrh sva, kot to bojda naredi večina navez, izplezala po Helbi, na polico od Skalaške in z abzajli dol. Ponovno je bila trda tema, ko sva prišla do avta, na srečo pa so v Aljaževem domu še vedno prodajali pivo… 🙂