ot je že Maja napisala, sva se v soboto tudi midva z Ogotom odpravila v Tofano. Idejo za smer, ki ima oceno VI- in je dolga 600m, nama je dal Jaka na četrkovem ferajnu. Zajtrk na parkirišču, kjer gledaš, kako sonce počasi odkriva veličastno steno… Hiter dostop, priznam da me na vstopu malo stisne, ko gledam ogromno ravno steno nad sabo. Ampak končno začnema, mravljinčki izginejo, dobra skala, lepo napredujema. V četrtem cugu zgrešim linijo zaradi čudne skice, ampak sem po improvizirani prečki spet nazaj (meni težje kot karkoli drugega tisti dan, nič se ni moglo dat notri, psiha delala na polno… ). Preda nama dva najtežja cuga, vsakemu pripade en VI-, oba sva čez brez večjih težav Potem pa se začne… Sliki, ki jih imava, sta popolnoma različni. Svoje doda še skica, ki se ne sklada s slikama in je izredno slaba (zvečer sva potem seveda našla veliko boljšo skico, na kateri so stvari super označene ) Ok, potegnem cug, kjer iščeva presneti kamin. Ga ni nikjer. Tudi v skali ni ničesar, ampak mal je treba pač zarinat… Ogo obrne v drugo smer, z veliko domišljije se odločiva, da sva našla kamin. Išče prehod v eno smer, išče prehod v drugo smer, od zgoraj čujem jezo in kletvice Bila sva namreč na približno 2/3 smeri, že mimo najtežjih cugov, pred nama bi moralo biti samo še lahko poplezavanje. Najino trenutno stanje pa je bilo vse razen tega. Ok, pade odločitev da obrnema. En abzajl za drugim, lepo sva opremila štante za najine naslednike Ogo vleče štrik, jaz gledam skico da bi čimbolj optimalno izbrala štante pod nama, čujem “PAZI”, se nagnem v steno in naslednji trenutek BUM. Pričakovala sem štrik, to pa definitivno ni bil štrik Skala je oplazila zadnji del glave in me zadela v zgornji del hrbta. Hvalabogu sem imela nahrbtnik, ki je prevzel veliko teže. In sploh si nočem predstavljat, kaj bi bilo, če bi trenutek kasneje umaknila glavo. Ok, roko lahko premikam, šok je mimo, trenutek eksistenčne krize tudi , gremo naprej. Pod steno prispeva brez dodatnih problemov, po ‘avtocesti’ do bajte in puhic v avtu. Ja, precej naju je nazeblo v steni… Bi imela za pokazati čudovite fotke Tofane, plezarije, razgledov… Pa sem neroda na sredini smeri izpustila fotoaparat preko stene Recimo, da je bil to davek za kasnejši incident, da se je vse ok končalo. Pod steno ga žal nisva našla, kot tudi ne snickersa, ki je tudi poletel čez steno. Nedeljo sem tako preležala na travici pod Cinque Torri, gledala te čudovite stene okoli sebe in delala plane za naslednji obisk. Ki se bo zdaj moral žal malo zamakniti, posledica leteče skale je namreč počena lopatica , ampak bomo preživeli tudi to! Za zaključek: Super vikend v super družbi, še se vrnemo